Nova ograda

Ob Večni poti smo postavili 1.020 m2 veliko ogrado po sodobnih smernicah gojitve levov v živalskih vrtovih. Levi imajo radi nadzor nad okolico, zato je v ogradi hribček z razglediščem na sosednjo ogrado z antilopami. Pred opazovališčem za obiskovalce je ogrevana ploščad z nadstreškom, kjer se levinji radi zadržujeta. Ograda je sončna z naravno senco dreves, vsebuje tudi bazen za namakanje. Notranji prostor je ogrevan. V njem bosta levinji bivali pozimi, ko je zanje zunaj prehladno.

Vodenja za šole

Leve ponoči obiščemo na tematskem vodenju z naslovom Nočno vodenje ter na programu Taborjenje v ZOO Ljubljana. Na enournem in večurnem vodenju jih obiščemo tudi s šolskimi skupinami. 

Vabimo vas tudi na dogodivščino z živalmi z naslovom Levi živijo tudi v Aziji, na kateri leve opazujemo, jih primerjamo z afriškimi levi, ugotavljamo, kako so prilagojeni na okolje ter zakaj so ogroženi.

Vsakodnevna oskrbniška opravila

Vsak dan pregledamo mrežo, preverimo električnega pastirja, lopute in ključavnice. Iz ograde odstranimo iztrebke, ostanke hrane ter pomijemo stekla na razglediščih za obiskovalce. Oskrbnik ni nikoli v neposrednem stiku z levinjama, premešča ju s pomočjo loput, ki jih s posebnim mehanizmom jeklenic in škripcev odpira ali zapira od zunaj.

Ne jé mesa, temveč živali v celoti

Levi (in tudi ostale velike mačke) v naravi jedo cele živali in ne samo meso (mišično maso).  in s tem zaužijejo večino potrebnih mineralov, vitaminov, tudi več vlaknin, kot če bi jedli le meso. Ker jedo cele živali, pojedo tudi hrustanec, notranje organe, manjše kosti, del dlake … V živalskem vrtu se trudimo zagotoviti čim bolj podobno hrano, kot so jo deležni njihovi vrstniki v naravnem okolju. Za njihovo psihično in fizično zdravje je pomemben tudi način polaganja hrane - da se čas hranjenja čim bolj podaljša, občasno hrano privežemo, skrijemo, … tako se morajo za hrano malo »potruditi« in imajo v svojem življenju tudi izzive.

Naši levinji Čaja in Živana dobita vsaka po 17 kg mesa na teden. Količino hrane spreminjamo glede na oceno telesne kondicije in telesno maso. Redno jih tehtamo, približno na dva meseca, in takrat se tudi z oskrbniki običajno uskladimo glede količin hrane. Hrano jima večinoma dajemo dvakrat tedensko, da se čim bolj približamo njihovemu načinu hranjenja v naravi, ko vsak lov ni uspešen in lahko več dni ne jedo. Ko so pri lovu uspešni, običajno pojejo ogromne količine mesa in potem počivajo ter prebavljajo. Pomembno je, da tudi mačke v živalskih vrtovih poznajo občutek sitosti in lakote. To je zdravo za njihovo prebavo in tudi mentalno zdravje ter vedenje.

Trudimo se zagotavljati predvsem sveže usmrčene in cele plene; ob ponedeljkih drobnico (ovce/koze), ob četrtkih kunce. Kolikor zmanjka do predpisane tedenske količine, dodajamo še goveje meso in občasno perutnino. Podgane dodajamo izjemno redko. 

V zgodnjih devetdesetih letih so živalski vrtovi v Londonu, Helsinkih in Zürichu uvozili devet azijskih levov iz Indije. Leta 1994 je bil znotraj Evropske zveze živalskih vrtov in akvarijev (EAZA) uveden Evropski vzrejni program ogroženih vrst (EEP). EAZA je leta 1999 objavila prvo evropsko rodovno knjigo. Do leta 2005 je bilo v Evropskem vzrejnem programu 80 azijskih levov, ki so bili edini azijski levi gojeni izven Indije. Danes jih je več kot 100.

Julija 2024 je Čaja dobila novo sostanovalko, levinjo Živano. Živana, stara 15 let, je k nam prispela iz ZOO Jászberény na Madžarskem. Skotila se je leta 2009 v ZOO Zürich in skupaj s svojo sestro leta 2023 odšla na Madžarsko. Po izgubi svoje sestre je ostala sama, prav tako kot Čaja, zato sta se samici hitro spoprijateljili in si postali kot sestri.

Čaja je vrsto let živela s samcem Maximusom. Konec januarja 2019 smo par pripeljali s Poljske, in sicer iz ZOO Łódź. Čeprav smo si želeli, da bi sprememba okolja in selitev v naš živalski vrt  levjemu paru pomagala do naraščaja, se je izkazalo, da je Maks bolehal za motnjami živčnega sistema.  Konec marca 2024 se je petnajstletni samec Maximus poslovil. Kljub temu, da je bil ves čas pod stalnim veterinarskim nadzorom in budnimi očmi oskrbnikov, je v zadnjem obdobju prišlo do postopnega slabšanja in Maksi se ni več odzival na terapijo. Zaradi zdrsa medvretenčne ploščice v hrbtenični kanal je povsem obnemogel in dokončno ohromel, zato ga je veterinarska evtanazirala.