Tista, ki nosi

Beseda kamela izvira iz grške besede kamelos, ta pa iz hebrejske ali feničanske besede »gamal«, ki je morda sorodna arabski besedi »jamala«, »nositi«. Dvogrbi kameli, ki izvira iz Azije, pravimo tudi baktrijska kamela. Ta izraz naj bi prvi uporabil Aristotel, saj se je takrat predel osrednje Azije, kjer naj bi se udomačevanje začelo, imenoval Baktrija (ozemlje današnjega Turkmenistana in severnega Irana).



Danes obstajajo dokazi, da naj bi se udomačevanje azijskih kamel v resnici začelo precej bolj vzhodno od območja nekdanje Baktrije, vendar se je izraz za baktrijsko kamelo kljub vsemu ohranil.

 

Darovanje in žrtvovanje

Predislamski Arabci so poznali veliko običajev, povezanih s kamelami. Ko je na primer umrl kakšen ugleden človek, so zaprli kamelo v vdolbino zraven groba in jo pustili tam brez hrane in pijače, da je poginila. Verjeli so namreč, da jo bo umrli potreboval ob vstajenju na sodni dan, da mu ne bo treba pešačiti. Včasih pa so živi kameli ob grobu v znak spoštovanja do umrlega odsekali stopalo.



Arabci v obdobju pred islamom so verjeli tudi, da je bolezen lahko posledica delovanja zlih duhov. Da bi duhove pomirili, so naredili glineno podobo kamele in jo otovorili z datlji, pšenico in ječmenom. Nato so jo odnesli v gore in jo postavili pred votlino. Če hrane naslednji dan ni bilo več, je bilo to znamenje, da so zli duhovi sprejeli daritev in bo bolnik ozdravel. Če je hrana ostala, je to pomenilo, da daritev ni bila sprejeta.



Stara perzijska modrost pravi, da če kamele na poti skozi puščavo nenadoma postanejo nemirne in ovohavajo zrak pomeni, da se bliža peščeni vihar.



V Egiptu so verjeli, da bo kamela, če ob srečanju z njo ne rečeš: »Bog nas obvaruj!«, kmalu padla in si zlomila nogo. Obstaja tudi rek, ki pravi, da se kamele tako sramujejo svoje grde podobe, da skalijo vodo, preden pijejo iz nje. Tako ne morejo videti svojega odseva v njej.

Pogoste zmote

Znani mit o kamelah pravi, da kamele v grbah skladiščijo vodo. To seveda ne drži, v kamelji grbi je maščobno tkivo, ki kamelam daje energijo, ko pride do pomanjkanja hrane.



Kamele tudi pljuvajo, a ne sline, kot je to splošen mit, temveč napol prebavljeno hrano iz enega dela štiridelnega želodca.



V religiji



V islamu kamela predstavlja žival, ki je bila ustvarjena v korist človeku. Ljudje uporabljajo ponekod tudi njen urin, ki naj bi imel zdravilne učinke. Prerok Mohamed je na primer ljudem v Medini, ki so težko prenašali tamkajšnje podnebje, svetoval pitje kameljega mleka in urina z namenom izboljšanja zdravja.



V Svetem pismu Jezus uporabi kamelo v prispodobi, ko pravi: »Laže gre kamela skozi šivankino uho, kakor bogataš pride v Božje kraljestvo.« (Matejev evangelij 19, 24).



V Stari zavezi, v knjigi preroka Jeremija, pa Bog primerja nezvesti Izrael, ki se je vedno znova namesto k njemu obračal k lažnim bogovom, z »lahko kamelo, ki teka vsevprek«. (Jeremija, 2, 23)

 

Arheološke najdbe

Eni najstarejših do sedaj odkritih figuric vpreg vozov z dvogrbimi kamelami iz terakote na območju današnjega Turkmenistana segajo v tretje tisočletje pred našim štetjem. Arheologi so odkrili tudi bakrene pečate s podobo kamele in razne poslikave s kameljimi motivi. V kitajskih grobovih iz časa dinastije Tang so prav tako našli figure otovorjenih kamel.



Literarni in filmski motiv



V somalskem ustnem izročilu je kamela predstavljena kot zelo cenjena žival. Somalski pesnik Ali Hussein je v času kolonializma primerjal kolonialiste s hijenami, svobodo Somalcev pa s čudovito kamelo. Kamela je bila kot prispodoba somalske svobode pogost motiv v poeziji in prozi tudi kasneje, v letih po osamosvojitvi države.



Nagrajeni dokumentarni film Zgodba jokajoče kamele (The story of weeping camel, 2003), ki je bil tudi nominiran za oskarja, govori o nomadih v puščavi Gobi, ki hočejo rešiti življenje kameljemu mladiču, za katerega mama noče skrbeti.



Film Poti (Tracks, 2013) pa je posnet po resnični zgodbi Robyn Davidson, ki se je v sedemdesetih letih 20. stoletja kot mlada ženska sama odpravila čez avstralsko puščavo s štirimi kamelami in psom.



Kamele so prisotne tudi v otroški literaturi. Znani pisatelj Rudyard Kipling nam na primer v eni svojih kratkih zgodb za otroke pojasni, zakaj imajo kamele grbo (How the camel got his hump (1898)):

Kamela je živela v puščavi, objedala trnovo rastlinje in nič se ji ni ljubilo delati. Prišli so pes, konj in volk in jo povabili, naj jim pomaga pri domačih opravilih, vendar je odklonila in se še naprej pasla. Človek je zato rekel konju, psu in volu, da morajo delati dvojno, še namesto kamele. Živali so bile zaradi tega jezne in so o vsem skupaj potožile puščavskemu duhu, džinu. Džin je leno kamelo začaral tako, da ji je povečal hrbet v grbo. Za kazen, ker ni delala že več dni in je samo jedla, bo sedaj lahko več dni delala brez hrane. Toda kamela teh manjkajočih dni vse do danes ni uspela nadoknaditi in njena grba je ostala.