Photo animal Photo animal
Photo mask
Zaposleni


ALMA MOŠTROKOLZOO pedagoginja

Živali me spremljajo od vsega začetka in nekako logično je bilo, da sem tej smeri nadaljevala svoj študij in kasneje delo. V Živalskem vrtu Ljubljana sem začela delati že kot študentka leta 2005. Začela sem kot vodnica, ki je učencem in ostalim obiskovalcem predstavljala živali, njihovo naravo in oskrbo. Ob koncu študija sem se v ZOO Ljubljana zaposlila. Danes se tu ukvarjam predvsem s pedagoškimi programi, formalnimi in neformalnimi izobraževanji, organizacijo vodenj, rezervacijo programov za šole in posameznike ter organizacijo dela študentov vodnikov. S pozitivnim odnosom do narave tako skupaj s študenti na različnih pedagoških programih izobražujemo obiskovalce vseh starosti. Vesela sem, da sem del skupnosti, ki aktivno skrbi za naravo, tako preko izobraževanja obiskovalcev kot s konkretnimi dejanji.

 

 

 

 

 

ANA BORDJANvodja treninga

Po stroki in duši sem biologinja in pedagoginja. V ZOO Ljubljana vodim trening živali, kjer se posvečam tako oskrbnikom kot tudi živalim in sledim njihovim napredkom tekom treningov. Moja vizija je izboljšati živalim bivanje v ogradah, saj jih preko treninga spodbujamo, da so miselno in fizično aktivne ter jih pripravljamo na sodelovanje s človekom. Verjamem, da obiskovalci opazijo počutje živali v živalskih vrtovih in da je poleg obogatitve življenjskega prostora, ustrezne prehrane, družbe in veterinarske oskrbe tudi trening pomemben steber za ohranjanje dobrobiti živali v naši oskrbi. Za ZOO Ljubljana si želim, da postane sodobno urejen živalski vrt, kjer bodo imele vse živali odlične bivanjske pogoje, oskrbniki pa zanje vsak dan nove zabavne izzive, ki jih bodo z veseljem predstavili vedno številčnejšim zadovoljnim obiskovalcem. Moja najljubša žival je konj, ker je hkrati divji in domač.  

 

 

 

 

 

BLANKA DOLINARoskrbnica živali

Pravijo, da imam za živali poseben občutek, a jih predvsem pozorno opazujem, razumem njihovo vedenje in zaznam njihove potrebe. Največ sem se o živalih naučila, ko sem jih gojila. Vsaka žival mi je pomembna kot posameznica, vsako vidim kot osebnost. Še posebno sem se jim približala tako, da sem skrbela za poškodovane, osirotele ali kako drugače prikrajšane živali. Če se v živalskem vrtu zgodi, da kakšen mladič ostane brez mame, se rada ponudim, da zanj poskrbim. Tako sem oskrbovala mladega kenguruja, ki je padel mami iz vreče in ni znal nazaj, kozoroginjo Liso, ki ji je ob porodu poginila mama in še marsikatero drugo žival. Rada jih imam in jim posvečam ves svoj prosti čas. Največ ga prejme moja kraška ovčarka Rina.

 

 

 

 

BOŠTJAN LIPOVŠEKoskrbnik živali

Kot veterinarski tehnik sem se prvič resno srečal z živalskim vrtom kot praktikant srednje veterinarske šole, ko smo imeli v ZOO Ljubljana tedensko prakso. Rad se ukvarjam z nenavadnimi športi in tudi živalski vrt mi je ponudil svojevrstne izzive. Po končanem izobraževanju na Biotehniški fakulteti sem se v ZOO Ljubljana tudi zaposlil. Spoznal sem delo z vsemi živalmi. Danes največ svojega časa namenim treningom morskih levov in mačjih pand. Sem eden od štirih oskrbnikov, ki se v ZOO Ljubljana z njimi ukvarjamo in jih treniramo. Zavedam se, da je za živali pomembno, da jim popestrimo dneve z dodatnimi aktivnostmi. Za morske leve sem pripravil že marsikateri pripomoček, ki ju zaposli in jima popestri dan.

 

 

 

FRANCI ČERNELČoskrbnik živali

Sem oskrbnik živali. Doma sem na kmetiji, kjer skrbim za 2-3 krave s telički. Pri kmetovanju pomislim tudi na počutje divjih živali. Doma in v ZOO Ljubljana treniram živali, zato je delo z njimi lažje in za živali manj stresno. Rad sem inovativen in šimpanzi so poseben izziv. Pred leti šimpanzinja Neža nikoli ni pila iz druge posode kot ostali, pa tudi hrano je menjala s svojimi prijatelji, zato ji je bilo težko »podtakniti« zdravilo. Po premisleku se mi je utrnila ideja. V tulec zalivalke za rože sem pritrdil cevko. To sem povezal z brizgo napolnjeno z zdravilom, ki sem jo držal v roki. V zalivalko sem natočil sok, ki sem ga dal šimpanzom piti. Vsi so z veseljem pili. Ko je prišla na vrsto Neža, pa sem med sok vbrizgal zdravilo. Posebej bi poudaril, da šimpanzi dobijo sadje ali sladke napitke le za potrebe dajanja zdravil in za potrebe treninga!

 

 

 

IRENA FURLAN, biologinja in pedagoški vodja

Meni zelo ljuba, predvsem iz pravljic v otroštvu, je navadna krastača. V nezavednem se še vedno sprašujem ali se bo, če jo poljubim, spremenila v princa ali princeso? Vedno znova sem navdušena, ko se zazrem v njene čudovite oranžne oči z veliko, črno in vodoravno zenico. Preseneti me tudi njena koža, ki je mehka in prijetna na dotik. Prav do te krastače imajo naši obiskovalci veliko neutemeljenih predsodkov. Kar zelo dobro razumem, saj sem sama premagala fobijo do pajkov in se lahko vživim v njihova občutja in jim zato lažje pomagam pri premagovanju različnih predsodkov do živali. Pri tem srečujem zelo zanimive ljudi. Hvaležna sem jim za nenavadna in prijetna doživetja, ki me bogatijo. Prosti čas rada preživljam skupaj z družino v naravi, v kateri neprestano iščem navdih za svoje delo v živalskem vrtu, kjer delujem že več kot četrt stoletja. Našim živalim želim veliko prijaznih in spoštljivih obiskovalcev, ZOO-ju pa nadaljevanje uspešnega strokovnega dela na vseh področjih.

 

 

JAN KUHAR, oskrbnik živali

Že od malih nog me osrečuje bližina živali, zato sem si vedno želel delati v živalskem vrtu in danes sem tu. Posebno mesto je pri meni zasedel ris Kiril. Še preden je prišel k nam, so ga oskrbniki v njegovem ZOO-ju udomačili, zato je vajen ljudi. Z rednim treningom in hrano pa sem se mu lahko še bolj približal in danes mi pusti celo, da se ga dotaknem. V živalskem vrtu je dobro, če so živali vajene človeka in trenirane, saj s tem med drugim tudi lažje opravimo veterinarske preglede, kot je denimo poslušanje srca, pregled zob ali ušes, pri tem pa žival ni v stresu. Ker žival zaradi navajenosti na človeka ni plašna, jo s pomočjo klikerja in priboljškov lahko naučimo veliko stvari, med drugim tudi, kako iti v transportno kletko, da jo lahko prenesemo iz ograde v ogrado, ne da bi jo pri tem uspavali.

 

 

 

JANA ŠTIFTAR, oskrbnica živali

Živjo, ob meni je indijska ježevka in sodi med glodavce. Bibi, kot jo ljubkovalno kličem, je izredno inteligentna in učljiva. Je tudi zelo družabna, zato jo včasih presenetim z arašidom, čeprav ima poleg tega rada vso zelenjavo in sadje. Ima bodice, njen bližnji sorodnik pa zato ni jež ampak...ne boste verjeli, miš. Ko pa se Bibi razjezi, zarožlja z bodicami, ki so votle, v napadalca pa se lahko zažene tudi ritensko. Če pa bi pomotoma z bodico nabodla drugega člana v svoji družini, bi njegovo telo nemudoma začelo proizvajati neke vrste antibiotik, ki bi preprečila okužbo. Ježevci sodijo med ogroženo vrsto zaradi dobrega okusa njihovega mesa.

 

 

 

 

 


JOŽE KRAŠEVEC, oskrbnik živali

V živalskem vrtu delam že zelo dolgo. Oskrboval sem že skoraj vse živali, ki so tu, moje najljubše pa so velike mačke. V našem živalskem vrtu imamo tri predstavnike velikih mačk - geparde, perzijske leoparde ter sibirske tigre. Slednji so mi še posebej pri srcu. Kljub temu da me Amur in Danuta zjutraj že nestrpno pričakujeta, da ju spustim v zunanjo ogrado, ne gre brez priprave njunega »dnevnega« prostora. Najprej jima je treba očistiti zunanjo ogrado, preveriti ograjo, ki jo obdaja, nastaviti kakšno igračo za kratek čas in morda vse skupaj »nadišaviti« z začimbami. Še posebej obožujeta cimet. Ko ju spustim v zunanjo ogrado, vedno najprej preverita, ali se mogoče kje skriva kakšno presenečenje. Če Amur najde cimet, ga najprej ovohava in liže, za nameček pa se v njem še povalja. Čez dan ju večkrat preverim – njuno vedenje, počutje – še posebej, če sta skupaj. Zvečer je zgodba podobna, saj me že težko čakata, da jima odprem lopute v notranje prostore, ker ju čaka slastna večerja. Včasih me seveda tudi onadva zvečer presenetita, še najraje ob deževnih dneh, ko zelo rada skočita na ograjo, in mi privoščita blatno kopel. Vse kar mi preostane je, da ves blaten tudi sam skočim pod tuš.

 

 

 

LARA KUNST, oskrbnica živali

Svojo zgodbo v ZOO Ljubljana sem začela šele pred kratkim. Čeprav sem svojo študijsko pot usmerila v čisto nasprotno smer, po izobrazbi sem inženir geologije, je moja želja po delu z živalmi, ki sem jo gojila že od majhnih nog, prevladala. Trenutno še nabiram znanja na področju rokovanja z živalmi in njihovega treninga ter načinov, kako popestriti njihov vsakdan. Najbolj pri srcu pa so mi živali na naši slovenski kmetiji, kjer predstavljamo slovenske avtohtone pasme. Z njimi izvajamo tudi program izobraževalne kmetije, kjer vsako pasmo posebej pripeljemo iz ograde in jo predstavimo obiskovalcem. Da nam žival sledi iz ograde in nazaj dosežemo z vsakodnevnim treningom. Nekatere smo naučili tudi kak trik ali dva. Tak primer je naša drežniška koza po imenu Soča, ki zna izvajati par osnovnih vaj, kot so sledenje tarči, stoj, obrat, nazaj in dati zna celo taco. Življenje z živalmi je vsak dan zanimivo, veselo in polno presenečenj.

 

 

 

 

 

 

 

MATIJA HREŠČAKoskrbnik živali

Za gojenje živali in njihovo oskrbo sem se zanimal že v srednji šoli, kjer sem gojil živali v šolskem vivariju.  Po končani srednji šoli se mi je pridružila Lady, pes pasme mejni škotski ovčar (border collie), ki veljajo za izjemno pametne. Naučila me je, kako se živali učijo. Posvečal sem ji ves svoj prosti čas in jo naučil veliko trikov, s katerimi sva kasneje nastopala tudi v reklamah. V ZOO-ju sem začel delati kot študentska pomoč oskrbnikom živali, kasneje pa se je pokazala možnost, da sem začel kot zaposlen trenirati živali na slovenski kmetiji. Pomembne  predstavnike slovenskih pasem sem s kolegi predstavljal obiskovalcem. V ZOO sem po enoletni premestitvi v Zavetišče Ljubljana zopet prišel kot oskrbnik, kjer danes skrbim za šimpanze in živali, ki živijo v strmem delu ZOO-ja. Želim si, da bi obiskovalci veliko pomagali pri nakupu igrač za ZOO živali in jim tako popestrili dan.

 

 

 

MATIJA RAMŠAK, oskrbnik živali

V živalski vrt sem prišel v začetku osemdesetih, še najstnik, kot član Društva akvaristov Ljubljana. V stavbi, kjer je sedaj vivarij, sem še s tremi člani skrbel za akvarije. Ko smo poskrbeli za ribice, so bili oskrbniki zelo veseli vsakršne pomoči. Največkrat sem pomagal oskrbniku Bojanu, ki je skrbel za rastlinojede živali. In takrat sem jo zagledal. S svojo velikostjo, mirnim videzom in toplino v očeh me je takoj očarala. Bila je ljubezen na prvi pogled. Od takrat sem skoraj vsak dan prihajal v živalski vrt, oskrbel akvarije, nato pa sem šel k njej. Bil sem neizmerno srečen, da sem ji, pod nadzorom oskrbnika Bojana seveda, lahko počistil, opral ogrado in ji dal hrano. Sedaj ima enainštirideset let in sva zelo dobra prijatelja. Vem, da nas ima tudi Ganga rada, saj nam vselej pomaga pri njeni vsakodnevni oskrbi. Pred tem pa se je bilo treba marsičesa naučiti. Vsako leto se udeležujemo raznoraznih delavnic, seminarjev in ostalih izobraževanj, poseben pečat v mojem življenju pa sta pustili izobraževanji o slonih v Hamburgu in druga konferenca o žirafah, ki je bila v San Franciscu. Ko sem doma, veliko premišljujem, kako bi našim živalim popestrili bivanje v ZOO-ju, zato sem izdelal napravo za šprint gepardov, sedaj pa delam škatlo presenečenja za tigre.

 

 

MOJCA HAREJoskrbnica živali

Moje ime je Mojca Harej in sem oskrbnica živali v ZOO Ljubljana. Spominjam se, da sem že kot otrok kazala zelo veliko zanimanja za živali in delo z njimi. Čeprav se kasneje nisem odločila za izobrazbo na tem področju, me je življenje pripeljalo na to pot. Moja zgodba v ZOO se je začela šele pred kratkim in sicer sem najprej eno leto delala kot pomočnica veterinarja. Kot nekomu, ki nima izkušenj na tem področju, mi je to delo predstavljalo velik izziv, vendar mi je bila moja želja po delu z živalmi, učenju in spoznavanju novega v veliko pomoč. Pri tem delu sem pridobila zelo veliko znanja in izkušenj ter spoznala naravo in obnašanje veliko živali. Sedaj sem oskrbnica in skrbim za določeno skupino živali. Med njimi sta tudi dve vrsti primatov, in sicer črno-beli vari in šimpanz. Obe vrsti sta mi zelo všeč, še posebej pri srcu so mi variji, ker so to zelo nežne, ljubke in prijazne živali. Delo s šimpanzi je seveda čisto nekaj drugega, tam previdnost ni nikoli odveč, saj znajo biti zelo nagajivi, celo nevarni. So pa to zelo inteligentne in učljive živali, zato je delo z njimi zelo prijetno, tam sem pridobila tudi veliko izkušenj na področju treninga živali. Oskrbniki poskrbimo tudi za popestritev okolja z raznimi novimi predmeti, igračami, vonjavami, miselnimi igrami in podobnim, da šimpanzom, pa tudi drugim živalim, ne bi postalo dolgčas.

 

 

 

PAVEL KVAPIL, vodja veterinarske službe

Delo veterinarja v živalskem vrtu ni več le kombinacija terenskega dela in dela v ambulanti, kjer se živali zdravi, temveč samostojna specializacija s poudarkom na preprečevanju bolezni eksotičnih ter divjih živali. To zahteva vseživljenjski študij zelo različnih živalskih vrst in njihovega okolja. Veterinar v živalskem vrtu je za živali običajno zelo nepriljubljena oseba, saj jim prinaša predvsem neprijetne izkušnje. Zato sem najbolj vesel, če se lahko živalim posvetim izven vsakodnevne rutine ter jih opazujem, kadar uživajo v prijetnih situacijah. Da bom živalim pomagal sem vedel, ko sem bil star tri leta. Dodatno so k navdušenju nad posebnim svetom živalskih vrtov in divjine pripomogle knjige pisateljev Geralda Durrella in Davida Taylorja, ki sem jih bral v osnovi šoli. Biti veterinar zame ni le služba, temveč poslanstvo in način življenja.

 

 

 

 

 

 

 

PETRA HROVATIN, ZOO pedagoginja

Sem mestna prebivalka in v tem okolju sem vedno našla družbo živali. Sprva sem jezdila konje, na žalost mojih staršev imela nekaj hišnih ljubljencev, v začetku študija na Pedagoški fakulteti v Ljubljani pa sem v ZOO oskrbovala različne živali od miši, podgan, kač do žuželk in ptičev. Živali, za katere sem skrbela, so zbudile željo po boljšem spoznavanju ter razumevanju narave, njenih sosledij, odvisnosti, reda in naključnosti. Kot učiteljica biologije, tabornica in fotografinja sem v ZOO Ljubljana dobila priložnost, da sem lahko združila vse moje ljubezni. Želim si, da bi ljudje želeli spoznavati naravo, jo varovali za naše zanamce in se ob tem zavedali, da smo na planetu le obiskovalci. 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

ROBERT PRAŠNIKARoskrbnik živali

Službo oskrbnika živali opravljam že 15 let. Ves ta čas je v moji oskrbi tudi slonica Ganga, s katero sva v teh letih razvila poseben odnos. Z njo sem se prvič srečal že, ko sem bil na praksi s srednjo veterinarsko šolo. Ganga me je navdušila s svojo velikostjo in pametjo, ki včasih že kar presega meje živalskega sveta. Prav to mi je bil izziv, da sem z njo vzpostavil tesno vez, saj jo slon kot socialna žival tudi potrebuje. Žal ima Ganga sedaj, že v njenem 42 letu, za družbo le nas oskrbnike, ki pa ji prav vsi posvečamo posebno pozornost. Gango zato tudi vsakodnevno treniramo za veterinarske potrebe, za njeno dobrobit in pa seveda za predstavitve obiskovalcem. Čeprav je Ganga zelo močna žival, težka kar dobrih 3300 kg, jo v zadnjem desetletju treniramo izključno s pomočjo "kliker" metode. Znanja za takšno delo smo pridobili v tujini, kamor redno hodimo na izobraževanja, da osvežujemo svoje znjanje. Poseben izziv mi predstavlja tudi izdelovanje igrač za Gango, ki jih potrebuje za ohranjanje psihofizičnega zdravja. Žal pa imajo te igrače velikokrat zelo kratek rok trajanja, saj jih Ganga uniči že ob prvi uporabi in s tem poskrbi, da tudi nam oskrbnikom ni nikdar dolgčas. ZOO Ljubljani želim, da se še naprej razvija v tej smeri, in še veliko uspešnih projektov za ohranitev ogroženih živalskih vrst.

 

 

 

 

ROBERT FLEREoskrbnik živali 

Morska leva Kalle in Jip sta moji najljubši živali, v službi zanju skrbim zadnjih nekaj let. Njuno hranjenje je povezano s treningom, ki ga izvajamo večkrat na dan, predstavimo pa ga tudi obiskovalcem. Trening morskih levov je zanimiva, a zahtevna naloga. Od trenerja terja precej znanja in potrpežljivosti pri nadgradnji določenih vaj. Tako morskim levom omogočamo več gibanja, vsakodnevne mentalne spodbude, predvsem pa lažje rokovanje pri vsakodnevni oskrbi in morebitnem obisku veterinarja. Pri treningu dobro sodelujeta, za dejanja pa sta nagrajena z ribami. Vsako pravilno izvedeno vajo nagradimo tudi s kratkim piskom na visokofrekvenčno piščalko. Vesel sem, ko se peljem mimo bazena in me že na daleč spoznata. Tako dobim dodatno vzpodbudo za nadaljnje delo. Sicer pa je delo ob bazenu zabavno, včasih tudi padem vanj. Prvič sem se z delom v živalskem vrtu srečal leta 1999, v okviru obvezne prakse na Biotehniški fakulteti. Takrat je na bazenu »kraljeval« patagonski morski lev po imenu Miško. Po izobrazbi sem diplomiran univerzitetni zootehnik in sem diplomiral na oddelku za prehrano. Prehrana živali in ljudi me je od nekdaj zanimala, zato spremljam novosti na tem področju in tudi rad kuham in pečem.

 

 

 

 

SAŠA PURKART, vodja kuhinje za živali

V ZOO sem zaposlena kot vodja kuhinje, kar pomeni, da naročam in pripravljam hrano za živali. Delo me veseli, saj tako poskrbim, da vsaka žival dobi primerno in kakovostno hrano. Vsakodnevnega stika z živalmi nimam, ko pa čas dopušča jih grem z velikim veseljem pogledat in pocrkljat. Rada imam vse živali, le žabe mi niso najbolj pri srcu. Po izobrazbi sem uni. dipl. inž. agronomije. Z veseljem pa se udeležim izobraževanj o prehrani živali, ker vidim na zdravju živali, kako pomembna je pravilna prehrana. Zato si želim, da obiskovalci ne bi hranili živali s hrano za ljudi. Svoj prosti čas preživljam s svojima otrokoma, najraje zunaj, v naravi, večkrat pa obiščemo tudi živalski vrt.

 

 

 

ŠPELA ŠTRUS, veterinarska asistentka

Po duši večna tabornica, ljubiteljica narave in kosmatih ušes. Živalskemu vrtu sem se pridružila leta 2008, kot študentka na oskrbniško vzdrževalni službi. In prav Živalski vrt Ljubljana je kriv, da sem vzljubila tudi vsa nekosmata ušesa. Še posebej me je očaral zeleni legvan. Kdo bi si mislil, da bitje podobno dinozavru, gleda v oči in se neizmerno rado crklja. Krasen je.

Danes kot veterinarska asistentka z ekipo veterinarjev skrbim za zdravje živali, ki so našle dom pod Rožnikom. Skrbimo predvsem za preprečevanje bolezni in sodelujemo pri treningih za prostovoljni klinični pregled ter odvzem krvi. Poleg telesnega, skrbimo skupaj z oskrbniki, tudi za psihično zdravje živali s popestritvijo njihovega okolja in spodbujanjem psihofizičnih sposobnosti. Del dobrega počutja naših živali pa ste lahko tudi vi, dragi obiskovalci, s tem, da se do njih obnašate spoštljivo in upoštevate zoo bonton. 

 

 

TINA ŽNIDARŠIČ, poslovna sekretarka

V Živalskem vrtu Ljubljana sem pričela delati kot študentka Fakultete za družbene vede. Sprva, ko sem videla oglas za delo, si nisem točno predstavljala za kakšno delo gre. Kaj ima živalski vrt opraviti z administracijo? Leta delovnih izkušenj mi sedaj povedo, da ogromno. Poleg svojega poslanstva, ki je širjenje zavesti v javnosti o vse večji ogroženosti številnih živalskih vrst ter o nujni potrebi aktivnega varovanja okolja in narave, se ljubljanski živalski vrt kot javni zavod širi tudi v svojem poslovanju. Moje delo je povezano z zaposlenimi znotraj vseh služb, z zunanjimi sodelavci in obiskovalci, nemalokrat pa tudi z živalmi. Danes sem vesela, da sem se skoraj desetletje nazaj prijavila na oglas. Poleg izredne pestrosti samega dela in eksotičnega delovnega okolja, lahko vsak dan pokukam kaj dela tiger, vidim en dan starega mladička zebre, namesto glasbe poslušam oglašanje morskega leva ali pa pobožam katero od malih živali, ki stanujejo prav pod mojo pisarno.