Prilagodljivi Južnoameričani

V divjini živijo gvanaki v Južni Ameriki, na področju Peruja, Ekvadorja, Kolumbije, zahodnega Paragvaja, Čila in Argentine, vključno z otočjem Ognjena zemlja. Njihovo najpogostejše naravno okolje so stepe in zmerni ter gorski gozdovi. Živijo tudi v zelo sušnih področjih, npr. v puščavi Atakama. Dobro so prilagojeni tudi na življenje na visokih nadmorskih višinah in jih najdemo na pobočjih Andov do 4500 m nad gladino morja.

Pri izkoriščanju hranil iz rastlinske hrane prekašajo celo ovce

Gvanaki so rastlinojedci. Jedo trave in liste grmičastih rastlin, lišaje, pa tudi kaktuse in druge sukulentne rastline. Njihova prebavila, zlasti želodec, so posebej prilagojena za prebavo rastlinske hrane; pri izkoriščanju hranil iz nje prekašajo celo ovce. Živijo lahko tudi v zelo sušnih okoljih in dolgo zdržijo brez pitja vode, saj jo lahko v zadostnih količinah pridobijo iz rastlinske hrane.

Samci se prvič parijo šele, ko si uspejo izboriti svoj teritorij

Parjenje pri gvanakih je sezonsko. Paritvena sezona poteka enkrat letno, navadno decembra in januarja, ko je v Južni Ameriki poletje. Brejost traja 11 mesecev in pol, tako da se mladiči običajno skotijo novembra ali decembra. Po tako dolgi dobi razvoja v maternici, je mladič ob kotitvi zelo samostojen in se postavi na noge že po nekaj minutah. Po parih tednih se začne pasti s čredo, pri osmih mesecih pa že je izključno rastlinsko hrano.



Spolna zrelost pri samicah nastopi pri 2 letih in od 3 let naprej se lahko parijo vsako leto. Samci spolno dozorijo pri 2 do 4 letih, a se prvič parijo šele, ko si uspejo izboriti svoj teritorij. Kot za vse njihove ožje sorodnike (Camelidae) je tudi za gvanake značilna inducirana ovulacija. To pomeni, da se jajčna celica ne sprosti iz jajčnika zaradi hormonskega cikla pri samici, ampak se ovulacija sproži šele po kopulaciji zaradi hormonskih signalov v spermi samca.

Divji sorodniki udomačenih lam

Gvanako (Lama guanicoe) je divji sorodnik udomačenih lam (Lama glama). Rod lam uvrščamo v družino kamel (Camelidae), kamor sodijo še divje in domače vrste kamel, alpak in vikunij. Od drugih sodoprstih kopitarjev se ta družina loči po nekaterih ključnih značilnostih. Najopaznejša je drugačna oblika stopala, saj kamelidi nimajo pravih parkljev, pač pa na vsakem stopalu po dva prsta z nohti in široko blazinico z usnjato kožo, ki jo imenujemo tudi 'žuljevina'. Namesto štiridelnega želodca imajo tridelnega, njihova zgornja ustnica je razklana, drugačno je tudi njihovo zobovje. So edini sesalci, katerih rdeče krvne celice niso diskaste ampak ovalne oblike. Taka oblika zagotavlja lažje premikanje krvničk po ozkih žilah, tudi ko je kri zgoščena zaradi dehidracije.