Živijo na stičišču gozdov in odprtih površin

Navadni jelen je razširjen na obsežnem delu Evrope in Azije do severne Afrike pa tudi v delu Severne Amerike. Najdemo jih do 3000 m nad morsko gladino, občasno tudi višje.



Izogibajo se zelo gosto zaraščenih gozdov in pogosteje živijo na stičišču gozdov in odprtih površin. Mnogokrat se zadržujejo na gozdnih jasah in čistinah, včasih naseljujejo tudi močvirnata področja. V Sloveniji najdemo največ jelenjadi v dinarskih bukovo-jelovih gozdovih, pa tudi v mešanih in smrekovih gozdovih alpskega sveta in celo v poplavnih gozdovih v vzhodni Sloveniji.

Rastlinojedi prežvekovalci

Navadni jelen se poleti hrani predvsem s travami, šaši in zelmi, pozimi pa tudi z lubjem in popki. Med priljubljenimi rastlinami jelenjadi so npr. regrat in nekatere druge košarnice, vijolice in detelja; občasno jedo tudi gobe.



Vsi jeleni so prežvekovalci. Imajo poseben 4-delni želodec in delno prebavljeno hrano ponovno prežvekujejo. Celulozo v rastlinski hrani prebavljajo s pomočjo simbiotskih bakterij v prebavilih.

Ruk

Paritveno sezono jelenov imenujemo ruk in nastopi v jesenskih mesecih, odvisno od klime in okolja. Sicer ločene črede samcev in samic se v času ruka združijo in samci si skušajo pridobiti oziroma priboriti čim več samic. V spopadih z rogovjem lahko samci drug drugega resno poškodujejo, redko celo ubijejo.



Košute so breje 230 do 240 dni in skotijo običajno enega mladiča, ki ga imenujemo tudi tele. Večina telet se skoti v maju in juniju, prvo rastlinsko hrano poskusijo že po približno desetih dneh, v zimskih mesecih, pri starosti 6-9 mesecev, pa popolnoma prenehajo piti materino mleko.

Družina parkljarjev

Navadne jelene uvrščamo v veliko sistematsko družino jelenov (Cervidae). V to družino parkljarjev prištevamo več kot 50 različnih vrst, ki jih nadalje razvrščamo v različne poddružine in rodove. V geološki preteklosti, natančneje v poznem pliocenu in v pleistocenu, je obstajalo še mnogo več različnih vrst jelenjadi. Med njimi je bilo tudi več naravnost orjaških jelenov; najtežji je tehtal okoli 870 kg, najtežje rogovje pa okoli 45 kg. Edina danes preživela vrsta podobne velikosti je los (Alces alces). Najmanjši pripadnik družine jelenov je pudu (Pudu mephistophiles), katerega teža znaša le stotino losove.



Med najožjimi sorodniki navadnega jelena, ki jih uvrščamo v isti rod (Cervus), sta kanadski jelen ali vapiti (Cervus canadensis) in sika (Cervus nippon), ki živi na japonskem in vzhodu Azije. Navadne jelene (Cervus elaphus) lahko tudi nadalje razvrščamo na več podvrst; za nekatere od njih znanstveniki predlagajo celo uvrstitev v samostojno vrsto.