Pomemben člen v ekosistemu

Damjak je predstavnik jelenjadi, ki v ekosistemu opravlja številne pomembne naloge. Najbolj neposreden vpliv ima na tu živeče rastlinske vrste. Osnovni del hrane dobi s pašo trave in zelišč, objeda pa tudi popke, listje in iglice lesnatih vrst. Prehranjuje se tudi z lubjem.



Objedanje mladih rastlin lahko pospešuje njihovo razraščanje, medtem ko starejše rastline pričnejo vlagati snov in energijo v tvorbo semen. Čeprav lahko zmerno objedanje rastlinam koristi, saj jih vzdržuje v mlajših razvojnih oblikah, pretirana aktivnost omejuje njihovo rast ali zaradi nje rastlina lahko tudi odmre



So pomembni raznašalci semen - na nove lokacije jih preseljujejo bodisi pripete na svoje kožuhe, ali pa v svojih prebavilih. Mnoga semena ostanejo tudi po iztrebljanju praktično nepoškodovana in lahko uspešno vzklijejo.



Objedanje rastlin ter kasnejše iztrebljanje oz. uriniranje pomembno vplivajo na prostorsko razporeditev hranil. V naravnih razmerah se rastlinojedi prehranjujejo na drugih mestih kot počivajo. Z ustrezno razvitim žvekalnim zobovjem mehansko zdrobijo razmeroma kompaktne rastlinske dele. Del prebave poteče s pomočjo mikroorganizmov, preostanek pa je na voljo razkrojevalcem (npr. glivam, nekaterim hroščem, muham…). Delovanje vseh naštetih organizmov omogoča kroženje hranil, npr. fosforja, natrija...



Damjaki so pomemben ulov za številne plenilske vrste, npr. za volkove, medvede in pume. Ostanke poginulih živali si privoščijo številne ptice ujede, lisice, kune in drugi. Na njih se hrani tudi nepregledna množica različnih vrst žuželk.

Prilagodljiva vrsta, ki pa je v svoji domovini ogrožena

Domovina damjakov je Turčija, kjer so danes zaradi pretiranega lova in parjenja v sorodstvu močno ogroženi. Vrsta je bila naseljena v številne dele sveta, tudi v Slovenijo. Ker gre za zalo prilagodljivo vrsto, so naseljene populacije stabilne in zelo številčne. Zelo pogosto jih gojijo v ogradah.

Gozdni bonton

V gozdu smo vedno le obiskovalci. Gozd je dom številnim živalim in rastlinam, ki jih s svojimi dejavnostmi lahko motimo. Kot ne želimo, da obiskovalci v našem domu povzročajo škodo, ne povzročajmo škode v gozdu. Še posebej pozorni moramo biti pozimi, ko imajo živali na voljo manj hrane in jih vznemirjanje dodatno izčrpa.



Upoštevajmo naslednja pravila gozdnega bontona.



·        Med sprehodom se držimo uhojenih poti. Tako ne poškodujemo podrasti, manjša pa je tudi verjetnost, da se nas bo prijel klop.



·        Po gozdnih poteh in vlakah se ne vozimo s kolesi, motorji, štirikolesniki, avtomobili in drugimi vozili. Ne le, da je to zakonsko prepovedano, vožnja na gozdnih tleh povzroča velike poškodbe, ki navzven niso vedno vidne.



·        Med hojo ne lomimo vej in ne trgamo majhnih drevesc, grmov in drugih rastlin.



·        Ko nabiramo gozdne sadeže, hodimo tako, da čim manj poškodujemo podrast. Za nabiranje ne uporabljamo pripomočkov, ki povzročajo škodo na rastlinah in gozdnih tleh. Naberemo le toliko, kolikor jih potrebujemo oz. največ toliko, kot je zakonsko določeno. Gob ne brcamo, tudi če so strupene. Tudi za ljudi strupene gobe imajo v gozdu pomembno vlogo: pomagajo drevesom pri črpanju vode (mikoriza) in so hrana za živali.



·        V gozdu ne kričimo in ne poslušamo glasbe. Hrup plaši živali.



·        Pse sprehajamo na povodcih, saj lahko plašijo gozdne živali ali jih poškodujejo.



·        Gozdnih živali se ne dotikamo. Če najdemo mladiče, jih pustimo pri miru, saj starši niso daleč.