Vodenja za šole in naključne obiskovalce

Volkove obiščemo na Dogodivščinah z živalmi, Učnih urah in Večurnem vodenju.

Čiščenje ograde in hranjenje

Volkovom, kot vsem ostalim živalim, dnevno čistimo ogrado, menjamo vodo in jih hranimo. Radi glodajo pasje priboljške iz kože, iščejo skrito hrano ali se povaljajo po različnih dišavah. Občasno dobijo tudi notranje organe drobnice, kot je denimo vamp z vsebino ali celo telo. Pomembno je, da se jih hrani z različnimi vrstami mesa, ki vsebujejo različne beljakovine.

"A to je volk? Izgleda kot pes," pogosto vzkliknejo obiskovalci.

Volkovi v živalskih vrtovih so zelo pomembni za izobraževanje obiskovalcev pri razumevanje narave in spoznavanju vloge zveri v prehranjevalnem spletu. Z njihovo pomočjo odpravljamo vraže in predsodke do živali. 

Volkovi bivajo v našem vrtu vse od njegove ustanovitve leta 1949.

Leta 1992 smo iz Zagreba dobili volčjega mladiča in izvedeli zgodbo o njegovem očetu Liku, ki je segala v leto 1980:

Volčji človek, Paul Balenovič, je živel skrivnostno dvojno življenje, polovico časa v Zagrebu, drugo polovico pa z volkovi v divjini. Leta 1980 je posvojil zapuščenega volčjega mladiča, ki ga je našel na Velebitu in ga imenoval Lik. Pripeljal ga je v Zagreb, kjer se je družil z njegovim psom. Ko je ta, star 11 let, poginil, je Paul Liku pripeljal mlado volkuljo. Leta 1992 sta imela prvič mladiče. Paul je sklenil, da morajo zaživeti naravno življenje na Velebitu. Ker ni imel dovolj denarja, je enega mladiča oddal našemu vrtu, mi pa smo mu namenili sredstva za izpustitev volkov na Velebitu. Tako je k nam prišel Švis, velik volčji samec, katerega potomci so volkovi v našem ZOO-ju. Za ''Volčjega človeka'' je izvedela televizijska postaja BBC. O njem so leta 1998 posneli dokumentarni film. Nas so prosili za Švisa, da bi ga vrnili na Velebit in posneli Likovo zgodbo. Paul je Švisa v posebni ogradi pripravil na življenje v divjini in ga izpustil na Velebitu. Nastal je dokumentarni film ''The Wolf man’’.