Vedno ob vodi

V naravi živijo kanadski bobri v večjem delu Severne Amerike. Poseljujejo tista okolja ob jezerih, mlakah in rekah, kjer je primerna rastlinska hrana in primerne drevesne vrste za gradnjo bivališč. Kanadski bobri gradijo kočam podobna bivališča – bobrišča. Bobrišče je zgrajeno iz vej, trav, mahu in blata in ima več podvodnih vhodov. Svoja bivališča bobri neprestano dograjujejo in popravljajo, svoje okolje pa spreminjajo tudi z izdelavo jezov in kopanjem kanalov. S svojimi gradnjami si bobri zagotavljajo lažji dostop do hrane, stabilnejše okolje in večjo varnost pred plenilci.



Po vodi potujejo, vanjo se zatečejo ob nevarnosti, poleti se v njej ohlajajo, pozimi pa skladiščijo hrano.

 

Celuloza

Bobri se hranijo z vodnimi rastlinami, zelišči, listi in koreninicami. Velik del njihove prehrane predstavljajo tudi oleseneli deli rastlin. S svojimi močnimi in ostrimi sekalci lahko podirajo drevesa, ki so njihova hrana in gradbeni material. Med bobrovimi najljubšimi drevesnimi vrstami so vrbe, javori, topoli, breze, bukve, jelše in trepetlike. Ta bobrova posebna prehrana vsebuje izjemno veliko celuluze, ki je sesalci ne moremo prebaviti. Pri prebavi mu pomagajo številne simbiotske bakterije v cekumu, slepemu izrastku črevesa.

 

Skupaj za vse življenje

Bobri so monogamni, kar pomeni, da imajo navadno vse življenje istega spolnega partnerja. Živijo v družinskih skupinah: par odraslih bobrov in nekaj njunih potomcev. Samice kotijo enkrat letno, običajno med aprilom in junijem, do štiri mladiče. Mladiči lahko že po enem dnevu plavajo, po nekaj dneh pa s starši dejavno raziskujejo okolico. Navadno ostajajo v skupini svojih staršev do starosti dveh let, nato okoli treh let spolno dozorijo in si ustvarijo svoje bobrišče. Vsi člani družinske skupine, razen najmlajših mladičev, sodelujejo pri obnovi in vzdrževanju bobrišča.

Orjaški bobri

Edini danes živeči ožji sorodnik kanadskega bobra je evropski bober (Castor fiber), paleontologi pa poznajo še mnogo izumrlih vrst iz družine bobrov (Castoridae). Najstarejši fosili bobrovih sorodnikov so bili najdeni v Severni Ameriki in Aziji in pripadajo živalim, ki so živele v poznem eocenu in oligocenu. V pleistocenu je živelo več naravnost orjaških vrst bobrov, največji so bili veliki do 2 metra in težki okoli 100 kg.



Širši sorodniki bobrov so vsi glodalci, kamor uvrščamo na primer miši, podgane in goferje, pa tudi južnoameriške kapibare in morske prašičke. Vsem glodalcem so skupni močni, neprestano rastoči sekalci - glodači. Podočnikov nimajo in imajo običajno presledek (t.i. diastemo) med sekalci in preostalimi zobmi.